Tako ... piše se 14.junij 2012 , zame zadnji šolski dan v tem šolskem letu, konec sedenja v šolskih klopeh, konec učenja. V petek 22.junija grem samo še po spričevalo in to je to. Mogoče si le mislim končno počitnice ampak že v ponedeljek hitim na proti počitniškemu delu in najbolj norim sodelavcem kar sem jih kdaj koli spoznala. Jutri še zadnji obisk mojih najboljših sončkov v vrtcu. Priznam, da mi bo kar težko jutri ko bom odhajala domov, ker so mi tile malčki letos res prirasli k srcu.

                                                                    Skratka ... ŠOLA ...

Spomini, spomini, spomini ... Nikoli nisem verjela v to, da lahko nekoga tako zelo pogrešaš, ko ga izgubiš. Nikoli si nisem mislila, da bom tako velikokrat zaspala s solzami v očeh. Nikoli mi ni bilo in mi ne bo žal za neprespane noči zaradi bolečine, ki je v meni še zdaj in bo ostala za vekomaj.  

Danes ko sem se zbudila, usmerila pogled na tvojo sliko in si rekla : ˝Kam čas beži, kam se mu mudi? ˝ Res je ... dnevi, meseci, leta tečejo in danes mineva že 3 leto od kar si nas zapustil. 

• Verjamem,

  da me vidiš,ko prihajam na grob.

  Verjamem,

  da me slišiš,ko se pogovarjam s teboj.

  Verjamem,

  da si z menoj,ko mi je hudo.

  Verjamem,

  da paziš name,da se mi kaj ne zgodi.

  Verjamem,

  da si srečen,ko mi je lepo.

  Verjamem,

  ampak vseeno vedi,

  POGREŠAM TE :'(