Vsi smo bili nekoč kot oni... majhna, neubogljena bitja brez skrbi. 

Pri otrocih ni majhnih korakov. Vse, kar storijo in naredijo, so velike stvari. Predvsem srca imajo večja kot mi - odrasli. Vanje spravijo vse, kar vidijo in vse, česar se zavedajo - tudi majhen kamenček, ki so ga opazili na cesti, listek z drevesa, poljubček kar-tako, mravljico ali črička, predvsem pa vse ljudi, ki so okoli njih ...

Če le imate možnost, opazujte majhne otroke, tiste nepotvorjene miške, ki še vse povedo, ki ne znajo lagati in se smejijo krivemu prstu ... in pomislite, da smo bili tudi mi nekoč takšni ... in smo lahko ponovno, samo dopustiti si moramo. 

Danes ni besed... danes je samo tišina in upanje, upanje in še enkrat upanje.

Nor ponedeljek in torek sta za mano, ne vem kaj naj rečem, ker sta bila dneva več kot polomija. Edina dobra stvar v teh dneh je bila včerajšnji prost dan, zaradi prve pomoči, ki sem jo uspešno opravila in današnjega večer, ki je bil več kot čudovit. 


Brez osebe, ki me ima rada, me spoštuje takšno kot sem, mi stoji ob strani, me razume, je iskrena in nekaj prav posebnega, mi včasih ne bi uspelo, kljub vsem naporom ohraniti še nekaj moči in si reči, danes bom uživala zase, delo lahko nekaj trenutkov počaka, saj v stresnih dnevih res potrebujem nekaj relaksacije samo zase.

... vse kar si želim,

je malo nežnosti,

dotika toplih rok,

ob zori jutranji

v objemu tvojem se zbudim ... 

Draga Matematika, želim si biti tvoja prijateljica, a me nekako ne spustiš v svojo družbo... Ne bom se vdala in bom samo zaradi tebe prebedela celo noč, zato upam, da se me jutri usmiliš in mi pomagaš, kljub temu, da nimam pojma kako in kaj. 


Lp, tvoja Klavdija

Nekaj dni premora, ampak enostavni ni in ni bilo časa za blog. Če na hitro preletim prejšnje dni hm...


PETEK
*praksa
*predavanje prva pomoč
*gasilski dom
*spanje


SOBOTA:
*predavanje
*delo zunaj
*gasilske vaje
*spanje


NEDELJA:
*zajtrk
*po 3 mesecih ponovno obisk sv.maše
*kosilo
*obisk pri babici
*sprehod s sestro in sestrično
*učenje prve pomoči
*sprehod z najboljšo osebo
*pisanje bloga ...


Vikend je švignil mimo mene, kot ga sploh ne bi bilo. Natrpan urnik, skrbi tukaj in tam, obup, slaba volja, združevanje moči, opora en drugemu, upanje na najboljše in še in še... Jutri pa me čaka še izpit iz prve pomoči...

Naj bo teden uspešen, čim manj stresen in lep.

Dnevi bežijo čisto prehitro, komaj se mi zdi, da je bil vikend in danes je že četrtek... Mislim, da je za hitro bežanje časa krivo prav to, da sem ponedeljek in torek v celoti preživela v Celju, v sredo zjutraj pri zdravniku, doma v postelji z vročino in večer posvetila najboljši osebi in zvečer zaspala z vročino in eno dozo tablet. 
Danes pa dopoldne učenje, potem pa šola, kjer se ni dogajalo res nič kaj, saj smo se vsi počutili slabo, eni bolj, drugi manj. Pridem iz šole, napišem na hitro dnevnik za prakso, grem na pevske vaje, priletim domov in si vzamem še neki minut časa za blog, potem pa še en klepet, ena doza tablet in aju aju, do jutri zjutraj, dokler me ne zbudi budilka, dokler ne odletim v vrtec.

Skratka teden je minil res hitro, ampak mislim, da bo vikend minil še hitreje glede na to, da me čaka jutri dopoldne praksa, popoldne in v soboto dopoldne predavanje za rdeč križ, potem pa so tukaj še pevske vaje, gasilske vaje, učenje in vikenda bo konec... 

Ampak ne bom razmišljala o koncu, če pa se je šele začel, tako da ;

YEAH... WEEKEND :)

Lahko noč ;*

Lepo mi je ... 

Včeraj in danes, od jutra do večera, od doma, v vrtcih, v šoli in, ko misliš, da boš zvečer brez problema zaspal, ker si popolnoma sesut, ni osnovnih možnosti za spanje. Jutri zjutraj na sistematski pregled potem pa free day. Danes pa lahko rečem le še ... Lahko noč!

                                             Daleč proč si ti, daleč proč je tvoj objem za lahko noč... ♥                                      

  

P.S. Danes, 20.marca godujemo Sv.Klavdije, mučenke in seveda sem ponovno razjezila moje najdražje, ki so ponovno pozabili na moj god in zvečer me je že čakala doma velika čokolada milka in koš poljubčkov. :))

Tvoj topel objem okoli mene, tvoj nežen dotik na mojem obrazu, na ustnicah tvoj sladek poljub, v mojih mislih pa vedno znova ti ... čutim, da si z mano tukaj in zdaj.
Ne vem ali pa se motim, ampak to je tisto kar me je spremenilo, me naredilo močnejšo, to je tisto kar mi prinaša veselje, s tem vem, da me nekdo spoštuje in ima rad takšno kot sem in s tem vem, da je imam ob sebi nekoga, ki mu lahko popolnoma zaupam. 
Nočem zvezd, nočem neba, nočem pravljic... želim le trenutke v tvoji bližini, želim sanje s teboj, želim si tebe. Čutim, da je nekaj med nama.  

... En dan le en dan,

ki v večnost je ujet,

poljub le en poljub,

je obljuba vseh obljub... 

Ko se po 5-ih urah spanja prebudiš v sončno, vetrovno jutro in si zaželiš imeti nekoga ob sebi, a veš, da je to nemogoče, ti ne preostane drugega kot, da nehaš sanjati in, da ponovno pristaneš na realnih tleh, v svetu realnosti... 

Počasi, korak za korakom ; zajtrk, gasilske vaje, kuhanje kosila, spremljanje poletov v Planici, kosilo...

V planu za današnjo nedeljo je bil skok na en hrib, ampak zaradi nič kaj prijetnega vetra in oblakov, ki so se ˝vozili˝ po nebu sem ter tja, sem se zadnji hip odločila, da pohod danes izpustim in se nanj podam v sredo, ko imam prost dan. Bacili še vedno ˝strašijo˝ po stanovanju in se počasi lotevajo že mami, zato se pridno in predvsem previdno izogibam zaprtih prostorov, sploh tistih kjer se nahajajo moji trije bolniki. 

Ker pa danes ni bilo vreme nič kaj prijetno, prav tako je bilo z mojim počutjem, sem se po kosilu odločila, da si po dolgem času vzamem nekaj časa samo zase in pogledam kakšen dober film, pa sem se odločila, da si po dolgem času pogledam Ameriško pito, a me je na žalost hitro minilo in sem se odločila, da pogledam Garfilda, ampak tudi to ni trajalo kaj dosti dolgo, saj sem zraven zaspala in potem prespala celo popoldne...

Za čudovit večer pa dolg sprehod, pogovor in druženje s prijetno osebo in po vseh teh čudovitih trenutkih, sem sedaj ponovno sama, pišem blog in se prijaznim s tem, da se moram po vseh najlepših trenutkih ponovno vrniti v realen svet. 

Vikenda je konec, jutri je spet ponedeljek, nov teden, novi izivi, nove skrbi, nove izkušnje, nova spoznanja in po vsem tem, bo kmalu spet četrtek, ko bom lahko rekla no pa je za mano še en teden in počitnice so vse bližje.

Stopimo v nov dan, nov teden z nasmehom na obrazu.

Ko hodiš ...

Ko hodiš pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetlice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi:

vnovič

in zopet

in znova.  

Petek ...

    ... 7.00 zazvoni ...

   
    ... od 8.00 do 14.00 sem v ...

    ... potem pridem ... 

    ... potem se odpravim na ... 

   ... in zdej me čaka spanje ...

Prvi korak...

Pisanje dnevnika je preteklost, čeprav jih imam  še skrbno shranjene na policah. Tehnologija je tista, na kateri je vedno večji poudarek in z tem napredkom mislim, da bi težko našli še koga, ki bi dnevno, na roke zapisoval svoj dnevnik. Dostikrat se sprašujem kaj početi, ko je slabo vreme, dolgčas, ni nikjer nikogar...?  Med brskanjem po spletu, naletiš na različne in nekatere prav zanimive bloge. Nekaj časa sem jih prebirala, se dostikrat vrnila na že prebrane objave in vedno bolj razmišljala v tej smeri, kaj ko bi se še sama lotila česa podobnega... In pri tem vprašanju se je čas ustavil. Čez nekaj časa pa sem začela razmišljati, kako se lotiti pisanja bloga in ali ima to kakšen smisel? Res sem rabila dolgo, da sem se opogumila in se trdno odločila, da se tega lotim in kar bo pač bo. 

Vsakdo izmed nas lahko naredi korak...  Nekateri prej, drugi kasneje... Zato ne čakaj in tudi ti stori korak naprej, pa tudi če bo ta majhen in nekoliko negotov, mogoče boš kmalu spoznal, da je bil tvoj prvi korak, ki si ga naredil ena nova, prijetna izkušnja zate. 

Vsaka stvar ima svoj začetek.