Ko se po 5-ih urah spanja prebudiš v sončno, vetrovno jutro in si zaželiš imeti nekoga ob sebi, a veš, da je to nemogoče, ti ne preostane drugega kot, da nehaš sanjati in, da ponovno pristaneš na realnih tleh, v svetu realnosti... 

Počasi, korak za korakom ; zajtrk, gasilske vaje, kuhanje kosila, spremljanje poletov v Planici, kosilo...

V planu za današnjo nedeljo je bil skok na en hrib, ampak zaradi nič kaj prijetnega vetra in oblakov, ki so se ˝vozili˝ po nebu sem ter tja, sem se zadnji hip odločila, da pohod danes izpustim in se nanj podam v sredo, ko imam prost dan. Bacili še vedno ˝strašijo˝ po stanovanju in se počasi lotevajo že mami, zato se pridno in predvsem previdno izogibam zaprtih prostorov, sploh tistih kjer se nahajajo moji trije bolniki. 

Ker pa danes ni bilo vreme nič kaj prijetno, prav tako je bilo z mojim počutjem, sem se po kosilu odločila, da si po dolgem času vzamem nekaj časa samo zase in pogledam kakšen dober film, pa sem se odločila, da si po dolgem času pogledam Ameriško pito, a me je na žalost hitro minilo in sem se odločila, da pogledam Garfilda, ampak tudi to ni trajalo kaj dosti dolgo, saj sem zraven zaspala in potem prespala celo popoldne...

Za čudovit večer pa dolg sprehod, pogovor in druženje s prijetno osebo in po vseh teh čudovitih trenutkih, sem sedaj ponovno sama, pišem blog in se prijaznim s tem, da se moram po vseh najlepših trenutkih ponovno vrniti v realen svet. 

Vikenda je konec, jutri je spet ponedeljek, nov teden, novi izivi, nove skrbi, nove izkušnje, nova spoznanja in po vsem tem, bo kmalu spet četrtek, ko bom lahko rekla no pa je za mano še en teden in počitnice so vse bližje.

Stopimo v nov dan, nov teden z nasmehom na obrazu.